Temeljna doktrina Skc

Verniki različnih Liberalno katoliških cerkva po vsem svetu sprejemajo določene doktrine. Temeljna ne-doktrina SKC je človekovo lastno izkustvo, spoznanje samega sebe kot Boga, ki živi znotraj nas.
Vendar lahko intelektualno opredelimo nekaj doktrin, ki so nam blizu. Te doktrine nas ne naredijo svobodne katolike, pomagajo nam le razmišljati o našem izkustvu.
Obstaja Bog. Sijajnejši od Sonca, čistejši od snega, finejši od etra, znotraj človekovega srca – ta Bog je »Jaz sem, ki sem«. »Večen, nedeljiv in neskončen« je Tisti, »v katerem živimo, se gibljemo in smo«.
Bog se manifestira kot trojica. Kristijani ga imenujemo Oče, Sin in Sveti duh. Hindujci ga imenujejo Šiva, Brahma in Višnu …
Človek je kompleksna celota duha, duše in osebnosti misli-čustva-telo.  Človekov duh je ustvarjen po Božji podobi in v svoji biti je človekov duh božanski.
Kristus živi tako kot Mojster, pa tudi kot iskra v naših srcih, ki se skozi duhovni razvoj počasi prelevi v plamen in vzplameni kot ogenj popolnega človeka.
Svet je oder, na katerem se odvija natančno določen Načrt. Človekov duh se vedno znova utelesi in nabira izkušnje, o katerih kasneje kontemplira.
Človek je dolžan slediti etiki. Na začetku evolucije človek ne sledi nobeni etiki, le izpolnjuje svoje želje. Potem začne slediti napisani etiki, ki jo je postavil kakšen sveti mož. Nekoč pa pride na točko, ko opusti stare in shojene poti rutine in vstopi na samostojno pot neodvisnosti, na pot proti Bogu. Takrat postane človek. Postane izviren mislec, iskalec večne resnice ´po svojem lastnem načinu reševanja univerzalnih problemov. Dolžnost človeka je, da spozna Božansko luč v sebi in soljudeh; luč, ki prežema in objema celotno človeštvo. Ker smo vsi moški in ženske otroci enega in istega Boga, smo med seboj povezani, tako da delitev med nami ni možna. Zato smo vsi ljudje bratje in sestre, zato priznavamo eno bratstvo ljudi, kateremu pripadamo mi vsi. »Verujemo v Očetovstvo Božje in Bratstvo ljudi; vemo, da Njemu najbolje služimo takrat, kadar najbolje služimo svojim bratom«.  Božanskemu v sebi smo dolžni, da skozi naše srce in um božansko vzbrsti kot ena sama vrtnica. Truditi se moramo, da smo čim bolj božji (otroci) in nesebični, da ljubimo vse ljudi brez razlike, pomagamo vsem po svojih najboljših močeh in opravimo veliko žrtvovanje nižjega v dobro višjega, kot nam kaže večen zgled Našega mojstra Kristusa.
Kristus nam je zapustil zakramente.