Zgodovina Skc

Vse se je začelo z delom našega Mojstra Kristusa v Palestini. On je učil: »Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe in ljubi Boga bolj kot vse druge.« Njegovi apostoli so bili posvečeni od Kristusa samega. Ta dar Svetega duha so prenesli na svoje najbližje učence, za katere so menili, da bodo ohranili Kristusovo izročilo.

Vrnimo se k učencem apostolov. Učenci apostolov so posvetili svoje učence v škofe. Tako dobimo neprekinjene linije učencev od današnjega časa pa do Kristusa samega. Takšno neprekinjeno linijo učiteljev v hinduizmu imenujejo ‘guruparampara’. V krščanstvu pripadnost takšni liniji – apostolskem nasledstvu – škofa opolnomoči, da govori, deluje in posvečuje v imenu apostolov ter Kristusa.

Skozi stoletja so se pojavile mnoge cerkve, ki so se bolj ali manj oddaljile od RKC. Tako je iz RKC izstopila tudi Utrechtska Stara Katoliška cerkev, ker ni priznavala nezmotljivosti papeža. Stara katoliška cerkev je imela svojega škofa tudi v Veliki Britaniji, ki je kot vsi njeni škofi imel apostolsko nasledstvo. To je bil škof Arnold Harris Mathew. Mathew je posvetil Jamesa Ingalda Wedgwooda v duhovnika, njegov naslednik F. S. Willoughby pa je Wedgwooda 13. 2. 1916 posvetil v škofa. Škof Wedgwood je kmalu  zgradil gibanje, ki je leta 1919 preraslo v Liberalno katoliško cerkev.

Škof Wedgwood je bil prvi predsedujoči škof nove Liberalno Katoliške Cerkve. Wedgwood je v škofa posvetil Charlesa Webstra Leadbeatra. Obredje LKC in verovanja je prevetril in izpustil nepotrebne dogme in predsodke, kot je grešnost ljudi ipd.